
Človeštvo je že od zore civilizacij častilo srečo in naklonjenost usode, ki sta bila v stari Grčiji povezana z boginjo Tihé (Τύχη), v starem Rimu pa — z boginjo Fortuno.
Ime slednje je danes znano vsem in ga lahko štejemo za pomensko analogijo (skoraj sopomenko) besed „sreča“ in „usoda“.
Fortuna in njeno kolo
Beseda „fortuna“ izvira iz starega Rima in se iz latinščine dobesedno prevaja kot „usoda“. Sprva je bila povezana s kultom Fortune, ki se je pojavil dolgo pred vzponom Rimskega imperija, verjetno v Laciju med italskimi ljudstvi, v obdobju med 10. in 7. stoletjem pr. n. št.
Možno je, da so Latinci to kultno tradicijo poznali še pred selitvijo na Apeninski polotok in jo prinesli s seboj. Neposrednih dokazov za to ni, vendar je znano, da so Fortuno častili v starem Rimu že v 6. stoletju pr. n. št. To potrjuje starodavni tempelj, ki ga je med letoma 578 in 534 pr. n. št. ob reki Tiber zgradil šesti rimski kralj Servij Tulij.
Sprva so Fortuno častili kmetje, ki so vsako leto 24. junija praznovali festival Fortis Fortunae. Verjeli so, da boginjina naklonjenost prinaša ugodne razmere za bogato letino: dobro vreme, padavine in poplave rek. Kasneje so to tradicijo prevzeli tudi živinorejci, saj je bil njihov blagor prav tako odvisen od rodovitnosti pašnikov.
V istem obdobju je v Rimu že obstajala boginja žetve in rodovitnosti — Ceres, kar postavlja pod vprašaj rimski izvor kulta Fortune. Verjetno je bil ta kult prevzet od italskih ljudstev ali starih Grkov in se razvijal vzporedno s tradicionalno rimsko mitologijo.
Poznorimska Fortuna
Kdaj in kako se je v Rimu razvil kult Fortune, ni natančno znano, toda v obdobju njenega razcveta je bila boginja usode in sreče izjemno priljubljena. Po vsem ozemlju nekdanjega Rimskega imperija so našli na tisoče oltarjev in kapelic, posvečenih Fortuni, ter deset tisoče podob in gravur, odkritih med arheološkimi izkopavanji.
Podoba boginje usode se je pojavljala na starih kovancih, gospodinjskih predmetih, obrtnih izdelkih in domačih oltarjih. Po številu častilcev je bila Fortuna primerljiva z Merkurjem — bogom bogastva, trgovine in dobička.
Pomembno je omeniti, da je bila Fortuna del kulta rimskih cesarjev pod imenom Fortuna Augusta. Posebno čaščenje je prejela leta 19 pr. n. št. — po zmagoslavni vrnitvi Oktavijana Avgusta z Vzhoda.
Boginjo so pogosto upodabljali z rogom obilja in kolesom, obkroženo z drugimi personifikacijami: Felicitas, Hilaritas, Concordia, Fides. Od 1. stoletja n. št. so jo pogosto prikazovali skupaj z Izido — boginjo ženskosti in materinstva.
Poleg starodavnega svetišča Servija Tulija ob Tiberi iz 6. stoletja pr. n. št. so kasneje Fortuni posvetili še druge veličastne templje. Leta 194 pr. n. št. so zgradili tempelj Fortune Primigenie, leta 180 pr. n. št. tempelj Fortune Equestris, leta 101 pr. n. št. pa tempelj z imenom „Sreča tega dne“.
Slava boginje usode je preživela tudi po propadu Rimskega imperija. Kult se je razširil po zahodni Evropi in neuradno obstajal skozi vse srednjeveško obdobje. Tudi v novejšem času je ostala v spominu — leta 1852 je bil po njej poimenovan asteroid, odkrit v našem osončju.
Danes se beseda „fortuna“ pogosteje povezuje s srečo in usodo kot z antično rimsko boginjo. Kolo sreče (ruleta) je simbol, ki ga poznajo v vsakem kazinoju, in izraz „Fortunin ljubljenec“ označuje osebo, ki ima srečo v vsem, česar se loti.
Tudi v digitalni dobi se mnogi ljudje po vsem svetu še vedno bolj zanašajo na srečo kot na razum in natančen izračun. Izrek „zaupati Fortuni“ se zdi, da ne bo nikoli zastarel, čeprav danes vlogo boginje pogosto prevzame generator naključnih števil.